Za nami je pester vikend, saj smo s kranjsko klobaso obiskali kar dva planinska vrhova na dveh koncih različnih Slovenije.
Čeprav smo želeli kočo na Kopitniku, ki pripada pogorju Dolenjskega, Zasavskega in Posavskega hribovja, obiskati že prvi oktobrski vikend, nam vreme ni bilo naklonjeno, zato smo se tja odpravili teden dni kasneje. Vreme sicer ni bilo povsem takšno, kot bi si želeli, a smo z dobro voljo in seveda vedno lepo sprejeto kranjsko klobaso, ki smo jo tudi tokrat kot dobrodošlico ob prihodu na kočo ponudili planincem, naredili še en uspešen Dan kranjske klobase na planinskih kočah.
Ob istem času smo s pozdravom s kranjsko klobaso navduševali planince tudi na JZ koncu Slovenije, kjer smo se povzpeli na Mirno goro. Mirna gora je vrh v zahodnem delu Bele krajine in hkrati na jugovzhodnem robu Kočevskega Roga. Poraščena je z gozdom, po katerem bojda radi hlačajo medvedi, malo pod vrhom pa stojita planinski dom Dom na Mirni gori ter delno obnovljena cerkev, katere zvonik služi kot razgledna ploščad. Precej močan veter – in ne strah pred medvedi – nas je tokrat kar hitro pregnal v toplo notranjost koče, a so nas bili planinci in prijazna oskrbnica res veseli. Ni vsak dan, da si na vrhu lahko privoščijo pravo kranjsko klobaso, prijazna beseda pa na planinskih kočah tudi veliko velja. Nad kranjsko klobaso, ki jo seveda poznajo vsi, so bili pohodniki – večina jih je bilo iz Bele krajine – seveda navdušeni, so se pa pohvalili tudi z njihovo ‘domačo’ podobno klobaso, ki ji v teh krajih pravijo ‘parički’.
Še predzadnji dve kljukici os skupno 45 na naši poti po planinskih kočah smo tako odkljukali, konec oktobra pa nas čaka še zaključni dogodek, ko se bomo podali na planinsko izletniško točko nad Postojno. Prav lepo vabljeni!
